Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (UL, 58/2011) opredeli naslednje kategorije otrok s posebnimi potrebami:

• Dolgotrajno bolni otroci
• Otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja
• Otroci z avtističnimi motnjami
• Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami
•  Otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami
•  Gibalno ovirani otroci
• Slepi in slabovidni oziroma otroci z okvaro vidne funkcije
• Gluhi in naglušni otroci
• Otroci z motnjami v duševnem razvoju

Nekatere od teh posebnih potreb se kažejo že iz časa predšolskega obdobja in to tako v šoli kot doma, tako da starši sami ali v sodelovanju s strokovnimi institucijami podajo zahtevek za uvedbo postopka o usmeritvi otroka. Pri učencih, kjer se kažejo resnejše učne težave, ki kljub smiselnim prilagoditvam, obiskovanju dopolnilnega pouka in individualni učni pomoči vztrajajo,  pa v šoli predlagamo staršem, da vložijo zahtevek za uvedbo postopka o usmeritvi.  Če ste pri svojem otroku v dvomih, da gre morebiti za katero od zgoraj opisanih stanj ali težav, se obrnite na učitelja/učiteljico ter na svetovalno službo na šoli.
Po diagnostični obravnavi pri ustreznih strokovnjakih Zavod RS za šolstvo izda odločbo o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami.

 V odločbi se določi, v kakšen izobraževalni program bo otrok vključen. Za tiste, ki so vključeni v redno OŠ pa se določijo prilagoditve izvajanja vzgojno  izobraževalnega programa in morebitna dodatna strokovna pomoč (DSP) in učna pomoč, ki se lahko izvajata individualno ali v majhni skupini ter v razredu ali izven njega.
Na podlagi odločbe strokovna skupina, ki jo imenuje ravnatelj in vključuje izvajalce DSP, razrednika in svetovalno službo, v sodelovanju s starši in otrokom sestavi individualiziran vzgojno izobraževalni program (IP), po katerem poteka delo in se lahko po smiselnosti sproti spreminja. Sodelovanje med starši in strokovno skupino je redno, spremlja in spodbuja se otrokov napredek in morebitne dodatne težave.
​